NAŠLE SVOJ DOM ...
21.11.2014
Takih pisem smo pa zelo veseli :-) Muca iz Prisoj (Koper) se javlja z Jesenic...
"Spoštovani!
Kmalu bo že leto in pol odkar je Micika postala Gorenjka. Bolj pridne in prijazne muce si je težko zamisliti. Pošiljamo dve slikci s sončenja na terasi. Rada je pa tudi noter skupaj z Bučkom (še enim muckom, ki smo ga našli leto poprej), liščkom (ki zaradi poškodbe žal ne more več leteti) in kanarčkom.
Dopoldne, ko delam za pisalno mizo, preživi ves čas na stolu poleg mojega in me čaka, da greva skupaj na kosilo. Res je posebna muca.
Vsi vas lepo pozdravljamo in vam želimo še naprej veliko uspeha pri reševanju zavrženih živali."
"Spoštovani!
Kmalu bo že leto in pol odkar je Micika postala Gorenjka. Bolj pridne in prijazne muce si je težko zamisliti. Pošiljamo dve slikci s sončenja na terasi. Rada je pa tudi noter skupaj z Bučkom (še enim muckom, ki smo ga našli leto poprej), liščkom (ki zaradi poškodbe žal ne more več leteti) in kanarčkom.
Dopoldne, ko delam za pisalno mizo, preživi ves čas na stolu poleg mojega in me čaka, da greva skupaj na kosilo. Res je posebna muca.
Vsi vas lepo pozdravljamo in vam želimo še naprej veliko uspeha pri reševanju zavrženih živali."
14.08.2014
''Pravijo, da sem zgodba s srečnim in hitrim koncem''
"No, konec je zame šele začetek :-)
Pravega začetka ne poznam, zato se moja zgodba začne na krožišču v Ankaranu prejšnji teden, ko me je ena ženska kmalu povozila, ker sem se pač motovilila po cestišču...in majčkena kot sem, me je bilo skoraj nemogoče opaziti. No, pa me vseeno je, zadnji hip, ustavila avto, me prijela v naročje in se zaskrbljeno ozirala naokoli, češ čigava sem in kaj naj zdaj z mano, pa še v službo se ji je mudilo. In me je potisnila v naročje eni mimoidoči turistki, ki je še manj vedela, kaj naj zdaj z mano in ta me je odložila na zelenico pri cestišču. Hmm, kaj naj pa jaz zdaj tu počnem, pri dveh mesecih starosti? K sreči me je videla še ena tretja oseba, me tudi ona vzela v naročje in odpeljala domov in kasneje povedala, da me ni mogla kar tam pustiti. Lepo. Tako sem naslednjih nekaj dni živela v eni hiši v Ankaranu in mi je bilo prav fajn. Najprej nisem nič jedla in so me označili za dudarčka, nakupili mleko in vso opremo, potem sem jim pa pokazala, da jaz nisem več dudarček in so si vsi oddahnili. Cel kup ljudi je zame iskal novi dom, začasni ali stalni, in po nekaj dneh so me odpeljali k eni družini, ki se je takoj odločila, da me bodo vzeli za zmeraj :-) Spoznala sem še njihovo starejšo muco, ki ji sprva ni bilo preveč všeč, da si mora dom in svoje ljudi deliti še z nekom, ma sem jo pomirila, da ji nočem prevzeti mesta, ki ga zaseda v družini in da bom čisto pridna in hvaležna, da so me vzeli k sebi. Imajo tudi psa, ki je sicer malo preveč zaščitniški in me absolutno preveč umiva, ker toliko pa spet nisem umazana, ampak ok, mu bom že razložila, kako stvari stojijo, ko bom malo večja. V glavnem, super mi je! Še isti dan sem dobila družbo še dveh začasnikov...no, saj sta simpatična, ampak ko bosta šla v nov dom, bo pa še boljše ;-) Ker toliko nas pa spet ne more biti na kupu... Slišim, da je kriza na Obali z nami mačkami in da je treba malo potrpeti. No, ja, vse do neke mere, pravim jaz..."
''Pravijo, da sem zgodba s srečnim in hitrim koncem''
"No, konec je zame šele začetek :-)
Pravega začetka ne poznam, zato se moja zgodba začne na krožišču v Ankaranu prejšnji teden, ko me je ena ženska kmalu povozila, ker sem se pač motovilila po cestišču...in majčkena kot sem, me je bilo skoraj nemogoče opaziti. No, pa me vseeno je, zadnji hip, ustavila avto, me prijela v naročje in se zaskrbljeno ozirala naokoli, češ čigava sem in kaj naj zdaj z mano, pa še v službo se ji je mudilo. In me je potisnila v naročje eni mimoidoči turistki, ki je še manj vedela, kaj naj zdaj z mano in ta me je odložila na zelenico pri cestišču. Hmm, kaj naj pa jaz zdaj tu počnem, pri dveh mesecih starosti? K sreči me je videla še ena tretja oseba, me tudi ona vzela v naročje in odpeljala domov in kasneje povedala, da me ni mogla kar tam pustiti. Lepo. Tako sem naslednjih nekaj dni živela v eni hiši v Ankaranu in mi je bilo prav fajn. Najprej nisem nič jedla in so me označili za dudarčka, nakupili mleko in vso opremo, potem sem jim pa pokazala, da jaz nisem več dudarček in so si vsi oddahnili. Cel kup ljudi je zame iskal novi dom, začasni ali stalni, in po nekaj dneh so me odpeljali k eni družini, ki se je takoj odločila, da me bodo vzeli za zmeraj :-) Spoznala sem še njihovo starejšo muco, ki ji sprva ni bilo preveč všeč, da si mora dom in svoje ljudi deliti še z nekom, ma sem jo pomirila, da ji nočem prevzeti mesta, ki ga zaseda v družini in da bom čisto pridna in hvaležna, da so me vzeli k sebi. Imajo tudi psa, ki je sicer malo preveč zaščitniški in me absolutno preveč umiva, ker toliko pa spet nisem umazana, ampak ok, mu bom že razložila, kako stvari stojijo, ko bom malo večja. V glavnem, super mi je! Še isti dan sem dobila družbo še dveh začasnikov...no, saj sta simpatična, ampak ko bosta šla v nov dom, bo pa še boljše ;-) Ker toliko nas pa spet ne more biti na kupu... Slišim, da je kriza na Obali z nami mačkami in da je treba malo potrpeti. No, ja, vse do neke mere, pravim jaz..."
Ostali, ki so našli dom: